Tokrat (v soboto, 7.12.2013) iz Granta, strnjene vasice pod Rodico in bližnje sosede vasi Rut. Obe slikoviti vasici sta nastali v času tirolske kolonizacije v 13 stoletju.
Med hišami vodi zelo ozka in strma cesta, parkirišč ni. Prijazni domačini so mi dovolili, da sem parkirala na njihovem dvorišču in mi pokazali, v kateri smeri naj nadaljujem s potjo na Rodico, saj oznak ni. Nad vasjo sem nadaljevala po kolovozu, ki se zmerno vzpenja desno od vasi in se kasneje v gozdu položi in razširi v gozdno cesto. Zaradi podrtega drevesa na cesti, ki je pritegnilo mojo pozornost, sem spregledala markirano pot, ki pripelje iz vasi Rut, in se tik pred podrtim drevesom strmo vzpne skozi gozd. Sama sem obhodila podrto drevo in nadaljevala še nekaj metrov do bližnjega ovinka, kjer se mi je zdelo, da se v hrib odcepi pot. Pričela sem z vzponom po in ob z listjem zasuti grapi ter kasneje na drevesu opazila zbledelo markacijo. Po strmem in zaradi globoko nastlanega listja napornem vzponu sem prišla do makadamske ceste, po kateri sem nadaljevala levo in kmalu prispela do razpotja, kjer me je puščica usmerila na Rodico. Tu sem se priključila na markirano pot iz vasi Rut, ki sem jo zgrešila pri podrtem drevesu. Pot se je najprej strmo vzpenjala po gozdni vlaki, ko pa se je ta zravnala, sem na neoznačenem razpotju nadaljevala po stezi, ki se čez gozdno cesto vzpenja skozi gozd. Više sem še enkrat prečila gozdno cesto in nadaljevala z nadaljnjim vzponom skozi gozd. Tu mi je bil v pomoč količek, na katerem bo mogoče nekoč stal smerokaz. Po strmem vzponu sem končno le prispela na pot, ki pripelje iz vasi Rut po makadamski cesti. Tudi na tem razpotju, ki je tik pred odcepom za planino Razor, stoji količek, ki čaka smerne table. Do tu sem iz vasi Grant potrebovala dobro uro hoje.
V nadaljevanju je bila pot lepo zasnežena in dobro uhojena. Snega je bilo ravno dovolj za pravo zimsko vzdušje, obenem pa ne toliko, da bi pot postala zahtevna in prenevarna. Pazljivost je bila sicer potrebna na kar nekaj mestih. Sredi dneva je bil sneg ravno pravšnji za hojo tudi brez derez, ki so tokrat ostale v nahrbtniku. Zjutraj pa bi prav prišle, kar se je videlo tudi po sledeh predhodnika. Proti koncu dneva se je sneg še nekoliko bolj omehčal, a se mi je po nogami le nekaj krat udrlo. Snega je bilo na poti okoli 0,5 m, v zametih do 1 m, više proti vrhu pa so bili tudi odseki brez snega oziroma spihani do ledene podlage.
Glede na višje temperature, ki se obetajo v prihodnjih dneh, znajo biti razmere hitro drugačne.
Kdor pogreša cepin, ga najde ob poti pod ovinkom pred podrtim macesnom.