Spet ena popoldanska. Za vsak slučaj vzamem s sabo smuči, čeprav sem vedel, da snega ne bo prav veliko. Parkiram v Zajzeri pri gostišču Ojcinger, potem pa grem kar gor čez travnike in na kratko skozi gozd in že sem na cesti, ki vodi na Sv. Višarje. Cesta je zvožena, kar mi ni preveč všeč. Čez kake pol ure je snega že dobrih 10 cm tako, da mi smuči več ni treba nositi in z njimi kar hodim. Kako je lepo po dobrih petih mesecih spet hoditi s smučmi. Čez grebene Špikov nekam sramežljivo sveti sonce, a ravno toliko, da se orosi čelo, z višino se razgledi povečujejo, so pa itak sami znani, a vendar je to okolje neskončno lepo vedno znova gledati, ga ni nikjer takega, preverjeno
. Na nekem ovinku stoji avto, mislim, da je od Jureta. Naprej se je peljal z motornimi sanmi. Tako je cesta lepo zvožena, toda meni je vseeno lepše ob robu po celcu. Zaselek na hribu sameva, še ta teden, potem bo spet zelo živahno. Malo se sprehodim in razgledam po vrhu. Dol proti Žabnicam obilno sneži, iz topov seveda. Potem se odpravim proti dolini, na smučeh seveda, malo po zgaženi cesti, malo ob robu. Po približno polovici poti je treba sneti smuči, škoda, pa ni težko. Že naslednjič bo mogoče šlo do avta.