Na Svetih Višarjah je vedno lepo. Meni najlepše pozimi. In najnajlepše dan po sneženju. Kot na primer danes…
. Čeprav je veter pometal, je bil tako prijazen, da je smrekam in golim macesnom prizanesel in jim pustil njihovo belo okrasje, ki jim ga je na novo nadelo včerajšnje sneženje. In oblaki so bili tudi prijazni… so se pasli tako visoko na nebu, da me niso prikrajšali za razglede…
Romarska pot je bila popoldne že prava avtocesta, »splužena« od turnih smučarjev, krpljarjev in pešakov in za vse je bilo dovolj prostora. Povsem drugačna je bila Višarska planina. Sprehod po njej je bil danes definitivno najlepši del ture. Na moje veliko veselje me je pričakala mirna, tiha in nedotaknjena, edino ena lepa turna gaz je vodila preko nje. Pravi balzam za oko in dušo sredi vsega smučarskega vrveža vse naokrog…
Vzpon na Svete Višarje ni neka prestižna turno-smučarska tura. Sploh ne vem, če jo lahko štejemo med turno-smučarske. Ampak je vseeno lepa… za eno sončno popoldne, za naužiti se razgledov in malo obnoviti kondicijo…
P.S. Lepa cik-cak turna špura je bila vidna tudi v Krnici V Klobuku proti Kamnitemu Lovcu…