Vsoboto zjutraj se zapeljem do Belih vod, žal ne preveč zgodaj tako ,da kljub žuborenju potočka ob poti ni pravega hlada in kar precej oznojen pridem do zatočišča Brunner. Tam napolnim plastenke z vodo in nadaljujem do bivaka Gorizia. Še vzpon na škrbino in že sem poti 100letnice. V rovu mi nasproti prideta dva nemško govoreča planinca, katera sem dohitel pri bivaku G. in me sprašujeta za pot do koče Corsi. Napotim ju v pravo smer in nadaljuje pot do Anite Goitan. Ker se za vzpon na Divjo kozo nisem najbolje pripravil (preveč površno sem prebral v katero grapo moram zaviti s poti po A.G.) sem očitno zavil v napačno, vendar sem kar dobro izbiral prehode in sem vrh dosegel s severne strani. Na vrhu me pozdravi prijazen Italjan, kateri ja čakal svoje prijatelje alpiniste ki so plezali severno steno. Malo začudeno me gleda ko mu povem od kje sem prišel in mi pokaže katera grapa je prava, ter mi raloži kako poteka sestop in to večkrat, ker Italjansko ne znam skoraj nič. Dal mi je zelo dobre napotke zato nisem imel ob sestopu nobenih težav (nikar ne berite to kot sprehod
), če pa bi se vračal po podi dostopa pa ....?
Ker mi še ni bilo dosti sem se povzpel še na Viš, ter mimo Mojzesove škrbine Do koče Corsi, kjer sem se zopet srečal z Italjanom in njegovimi prijatelji. Sledil je še sestop (če se lahko temu tako reče, saj gre pot skoraj večkrat gor kot dol
) do avta pri Belih vodah. Lep vroč in naporen dan je bil