SV deber, Anita Goitan, pot Stoletnice, pot C. Puppis
Po nejevoljnem čakanju pred karavanškim predorom, se mi je debelo uro pozneje kot sem mislila, le uspelo izviti iz avtoceste in nadaljevati proti Zajzeri. S parkirišča jo mahnem ob 5-ih. Pikpok, škoda, da se nisva srečala, a najbrž sem prepočasna.
Pred začetkom vstopa v SV deber sem za prečenje uporabila cepin in po kakšnih 10 metrih mi je bilo žal, da sem dereze pustila v nahrbtniku; mehek vibram v zbitem snegu nič ne pomaga. No ja, šle so na izlet, čeprav moj hrbet po nekaj več kot 13-ih urah s tem dejstvom ni bil ravno zadovoljen.
Proti koncu potepa se na razcepu poti v krnici Mrzlih vod na hitro premislim in jo namesto proti koči Pellarini mahnem proti sedlu Prašnik. Hja, če bi kaj mislila, bi, ko sem stopila na belo cesto, zavila levo, tako pa se mi je po glavi motalo vse kaj drugega. Ko sta mi nasproti prišla kolesarja, smo družno ugotovili, da sem ga polomila, ampak lenoba je naredila svoje in v klanec se mi ni več dalo, tako da sem se spustila do ceste v vasi Riofreddo in štopala proti avtu.
Vsa čast Italijanom, prvi avto, ki je pripeljal, je ustavil in me dostavil na parkirišče v Zajzeri, čeprav sta bila namenjena v Tolmezzo. Zelo hvaležna
SV deber- nad Božjimi policami so res markacije zelo slabo vidne, so pa vodniško opremili, našla sem 12 svedrovcev, najbrž mi je kakšen tudi ušel – pohvalno.