j. - Zadnja sporočila

Predvčerajšnjim (nedelja, 15. maja) od konca ceste v Lučki Beli do planine Šibje, po lovski poti na Presedljaj, prečno na planino Stare stale, po spodnji poti čez Grofov štant, čez greben in nazaj do planine Šibje.

Ta dan sem imel srečo: na Šibju oziroma tam, kjer naj bi ta planina nekoč bila, sem čisto slučajno zagledal stezo, ki se je odcepila desno gor proti Lastovcu. Še malo naprej na drugi strani suhe struge pa skalo z rdečim napisom s puščico: "Lovska Pres". Sledeč rdečim oznakam sem čez kakšnih deset minut tik pod robom območja ruševja naletel na povsem neshojeno, a davno nazaj nesporno nadelano lovsko stezico proti Presedljaju.

Pot je dobro sledljiva, za lovsko stezo kar malo preveč označena. Zadnjih nekaj metrov poti tik pod Presedljajem je bilo rušje ob poti skorajda nedotaknjeno, steza pa tako nekako prikrita pogledom obiskovalcev, ki tod pohajajo po markiranih poteh. S Presedljaja sem se spustil kakih petdeset metrov nazaj in sledil odcepu v levo, ki sem ga zaznal že gor grede. Čez dvesto ali tristo metrov se je steza za pet ali deset metrov izgubila v strme, peščene in krušljive vesine grape, ki se je prepadno spuščala daleč dol v dolino. Prečenje se mi je zdelo kar zahtevno. Višje gori iz stene teče studenček, malo naprej pa kakih petnajst metrov poševnih črnih plošč zapira pot. Drobni oprimki in stopi v čvrsti, črni skali so bili pravi balzam za dušo po izkušnji z nevarnim drobljivim peskom tam doli.

Planina Stare stale, okrogla ravninica na višini dobrih 1600 metrov in premera kakšnih 170 metrov mi je delovala prav prijetno. Z njene druge strani je poživljajoče bobnel manjši slap. Vroče je bilo.

Od planine vodi markirana pot proti Šibju. Na sedelcu se od nje najprej odcepi zgornja lovska pot čez Grofov štant. Čez kakih deset minut proti Šibju se pri skrivenčenem, posušenem drevesu od markirane poti levo odcepi težko sledljiva stezica. Čez dvesto metrov pripelje do Zijalke pod Starimi Štalami, kakih 15 metrov velika luknje kot iz pravljice. Nižje doli je skromna lovska preža z lepim razgledom na območje celotnega Grofovega štanta. Na drugi strani pobočja sem zagledal rušnat grebenček, do katerega sem prišel zadnjič. S preže potka vodi prečno v levo, nato pa dol in čez delno obraščen, meliščnati svet. Od tam pa v smeri izrazitega trebušastega, storžastega stolpa z ozko vršnjo konico, ki jo zaključujejo trije nenavadni kamniti prsti.

Prehod pod stolpom je bil nezahteven. Čisto druga zgodba pa je bila na drugi strani stolpa. Ozka, peščena polička, nad katero skala ni premogla enega samega zanesljivega oprimka je vodilo do kratke stenice. Od daleč so stopi in oprimki tam čez izgledali celo udobni. A tudi na stenici se je majalo prav vse. Sem ter tja je mi je kakšen kamen padel dol, se nekajkrat odbil od stene in globoko doli treščil na melišče. Previdno sem se zgoljufal tam čez na razgleden ruševnat hrbet in naprej do roba grebena, do katerega je bilo le še nekaj deset metrov prave lovske poti nad prepadom.

Na drugi strani sem sestopil po komaj zaznavni potki, ki sem jo že poznal. Čez deset minut, na kraju, kjer se mi je zadnjič izgubila sem iz grape ob podrtem drevesu zavil na travnat hrbet, kjer sem jo tokrat spet našel. Po lepem prehodu pod skalno zaporo sem ji sledil do višine kakih 100 metrov nad planino Šibje, kjer je spet brezupno izginila pod številnimi podrtimi drevesi. Med njimi sem poiskal prehod in na planino presenetljivo prišel kar po tisti stezici, ki sem jo povsem slučajno zagledal zjutraj.

Pri petih velikih skalah v suhi strugi, kakih 70 metrov pred vstopom v vodnato dolinico Bele, sem iz radovednosti še enkrat prečil strugo. Po gozdu sem se vzpel naravnost navzgor do potke proti Presedljaju, poznane od jutra in se vrnil po njej dol, da bi našel njen začetek. A je nekaj deset metrov nad strugo izginila tudi ta stezička. Še pred mnogimi leti sem slišal govorice, da se lovske poti namenoma začnejo šele malo višje v gozdu, ker so tako skrite pred nezaželenimi obiskovalci. Morda pa je res nekaj na tem.

Nekaj malega volje sem še imel in sem pokukal v dolinico pod Presedljajem. Hladni tolmunčki so bili prava poživitev po vročem dnevu. Duša bo menda sedaj nekaj časa dala mir. Vsaj za dva do tri dni bi se spodobilo.

Več podrobnosti pa na Modrini neba.

Predvčerajšnjim, v soboto, 20. novembra gor po prehodu iz naslova in dol po lovski poti do Žagane peči.

Skrajno desni od prehodov iz Kurje doline na Kalce je v plezalnem vodniku Kamniška Bistrica (Golnar, Morojna, Pollak, Horvat) opisan asketsko kratko: "Lovski prehod: I V Kurjo dolino in desno na ramo ob Hlevu. Po prehodih na vrh" (I je najbrž prva težavnostna stopnja).

Tam sem bil na ogledih že dvakrat, zadnjič sam pred dobrim mesecem. Tokrat je ekipo okrepil prijatelj Profesor, s katerim včasih vandrava naokrog. Nisva začela ravno zgodaj, ampak sva začela. Sonce je že lepo ogrevalo vrhove nad Bistrico. Ob pogledih na trikotnik tople Koglove stene sva zavzdihnila oba. Skuta in Štruca na modrem nebu višje gori pa sta bili že povod za debato. Jaz sem kvasil nekaj o "tempi passati", Profesor je bil pa odločno proti takšni sramotni predaji. Stališči sva uskladila, ko sva ugotovila, da jaz gledam izrazito previsen Trebuh Štruce, Profesor pa Južni raz Skute.

S konca zgornjega kolovoza, ki vodi v smeri proti Hlevu, a se kmalu konča, sva zavila poševno levo navzgor do pričetka podrte grape, kjer se gre do jame Kapela. Od tam pa desno na gozdnat hrbet. Kakih 100 metrov višje gori je špranjasta jama z ljubkim imenom Kurje zjalo. Odkrili so jo šele marca 2019, v kataster jam pa vpisali letos spomladi. Po strmem prehodu kakih sto metrov desno od jame sva pripraskala do Rame ob Hlevu (imenovanega tudi Jankov turn, nekaj o poimenovanjuh turnov je napisano na gore-ljudje).

V grebenu nad turnom oziroma ramo je vrezan kaminček s skalo, ki sva jo obšla po desni (detajl okvirno II). V nadaljevanju približno tri raztežaje nič težjega, le zelo strme trave pomešane s skalno osnovo, sem ter tja kakšno drevo za psihološko oporo. Skala je tam v redu, z izjemo posameznih, od skalne gmote ločenih oprimkov v travi, ki skoraj praviloma ostanejo v roki.

Nad tem odsekom sva ob izrazitem kaminčku našla prehod v levo čez nekaj metrov mokrih, zatravljenih in z zemljo umazanih plošč (II ali malo več) in nato navzgor. Po strmini nad njimi, prekriti s tanko travico, je noga grdo spodrsavala. Sledilo je kakšnih 70 metrov lažjega sveta, po katerem sva prišla točno pod vrh Zelenega (ali pa tudi Ramšakovega turna, kdo ve, kako se v resnici imenuje).

Po nekaj nežnega pretepanja z ruševjem sva stala na prvem vršiču turna, kmalu pa še na drugem. Sem ter tja je bila strmina kar konkretna, celo malo izpostavljena, vse skupaj se nama je zdelo podobno čudoviti poti na Rušnato in Požgano Mlinarico. In tudi razgledi na Kalški in Čmaževski turn ter na druge gore naokrog, ki se marsikomu zdijo bolj pomembne, so bili prav imenitni.

Sestop na travnat grebenček, ki vodi do lovske poti je enostaven. Enkrat ali dvakrat sem celo opazil vejico porezanega ruševja, zanesljiv znak, da sta bila vrhova turna vsaj nekoč obiskovana. Do lovske koče, kjer sva zaključila z vzponom je bilo le še dobrih pet minut hoje. Vse skupaj osamljeno, divje in enkratno pozno jesensko doživetje, ki me je živo spomnilo na dneve prvih plezalnih korakov pred skoraj pol stoletja. In, seveda: tudi tokrat ne morem mimo zahvale Pastirici za nesebične posvete in podrobnosti o teh koncih!

OPOMBA: Čeprav gre po nazivu iz vodnička za lovski prehod, je to bolj plezalna smer. Sicer lažja, a je vzpon tukaj čez precej zahtevnejši od drugih lovskih prehodov v okolici Kamniške Bistrice (čez Najnar štant, na Mokrico iz Kurje doline, čez spodnji Gamsov skret, ki je na ključnih mestih varovan, grapa Za vratami, mislim da celo težji kot čez Repov kot na Srebrno sedlo). V zgornji polovici sva sicer bolj izbrala direktno smer, ki naju je pripeljala naravnost na vrh turna, dopuščam pa možnost, da tam obstajajo lažje variante. Spodnji kaminček s skalo (okvirno II) takoj nad Jankovim turnom pa je ključno mesto, ki se ga ne da obiti. Za sestop prehod ni primeren.

Kakšno misel in sliko več, pa tudi opis pristopa, sem objavil na Modrini neba.

Danes na Vrtači, kar tako iz veselja do življenja in sončnih dni. Začel sem pri Tinčkovi koči na koncu Završnice in nadaljeval po nemarkirani poti Čez Zagon in naprej do sedla Šija. Od tam pa po običajni poti na vrh. Vrnil sem se do Šije, nato pa sestopil do Doma pri izviru Završnice in naprej do Tinčkove koče. Se mi je zdelo bolj udobno.

Pot je bila sem ter tja malo pomrznjena, sicer pa brez posebnosti, zato samo nekaj slik za podoživetje. Oblaki so bili nekje med 1000 in 1200 m nadmorske višine, nad njimi pa prešerno sonce. Rampa v Završnici je bila dvignjena, po cesti tudi naprej od Tinčkove koče so vozili tovornjaki s hlodi, srečanja gredo zelo na tesno. Na gori je bilo petnajst ali dvajset obiskovalcev. Kavke na vrhu so kot običajno fehtale za priboljške.

Lep dan je bil.

Hvala Kafetarca! Tudi odklop je bil zame nepozaben!

Včeraj (petek, 08.11.2024) na vrh čez Smrajko po zahodni strani doline gor in po vzhodni dol.

Jutro me je zalotilo malo naprej od Podkuž, kjer je nemški kamijonarski avtodomar zasedel skoraj polovico od približno petih parkirišč. Slana me je po kolesarski stezi spremljala do vrha jase pri Podkužah, kjer sem zavil v gozd in rahlo levo, dokler nisem naletel na možice komaj vidne lovske steze.

Na sedelcu se desno odcepi omožičena stezica, ki preči proti Lešnikovem grabnu in čezenj proti solnici in morda še naprej, kjer sem nehal pasti firbec, se vrnil in iz sedelca nadaljeval prečno v levo. Pomanjkanje časa zaradi te ekskurzije mi je sicer zvečer zagrenilo življenje. Čez kakšnih 150 metrov se desno in navzgor odcepi imenitna lovska stezica (nekako me spominja na Martinj stezo), ki čez skalno glavo pripelje v gozd pod Smrajko in naprej do lovske koče.

Kolikor sem lahko zasledil, pastirski prehod proti Slemenu vodi po območju vzhodnih melišč dolinice Cijanice pod Vrtaškim vrhom. Tam sem že bil, a mi ni preveč dišalo gristi kolena po šodru. Zato sem se raje zapodil v zmerno strm gozd na zahodnem delu dolinice. Šlo je bolje kot po kamnitem drobirju, nadaljeval sem levo v mokro, zatravljeno grapo iz katere sem po kakšnh 100 višinskih metrih izstopil spet levo. Od tu je do skalne zapore kakšnih 250 višinskih metrov prebavljivega poraščenega šodra, ki ga proti vrhu zaključujejo nanosi malo večjih skal. Vmes je sem ter tja med odprtimi kamnitimi jasami nekaj krajših ruševnatih prehodov. Divjad je pod stenico pripravila prijazno stezico, po kateri sem pod strmimi pobočji, ki zapirajo ta del dolinice prečil do njenega vzhodnega roba. Tam navzgor spet vodi nekakšna steza z veliko sledi divjadi in nič človeka, ki dokaj udobno privede čez pregrado (kakšnih 70 višinskih metrov je vsega) in se nato položi.

Pod stenicami Vrtaškega vrha in Urleža sem v smeri proti desni nadaljeval kakšnih pol kilometra. Stezica, ki tod poteka delno po meliščih, delno po zatravljenih strminah je bila kar dobro vidna, mestoma zaradi slane tudi pomrznjena. Pragozd ruševja na koncu me je malo osupnil, pod vejami so sledi živali, drugih znakov, da bi to bila pot pa ni bilo. A sem se znašel nekako proti levi in hitro udel (slabo) markirano stezo na Vrtaško Sleme. Sonce, ki ga celo pot nisem bil deležen, me je prijetno grelo, nad mano se je veselo pasla čreda kakšnih 50 gamsov (izgledali so močni in zdravi) in se pomikala proti Vratom približno tako hitro, kot sem jaz hropel navkreber.

Razgledi na Slemenu so bili seveda veličastni, le malo megleno je bilo. Pa tudi popolnoma osamljeno.

Sestopil sem po isti poti, prvi izziv je bil seveda vračanje skozi ruševje, a sem imel srečo. Po pregradi sem se spustil na sredo dolinice in po skalnatem plazu počasi nadaljeval proti vzhodni strani. Nekaj kratkih prehodov čez ruševje ni delalo težav, malo bolj zoprno je bilo prvo, ozko kamnito in strmo melišče, ki ni dajalo opore nogam, zato sem se kar krepko držal ruševja. Kot sem opazoval pri vzponu z druge strani doline, bi se temu delu morda dalo izogniti malo levo, čez nekakšno ozko čistino v ruševju (slika).

Nadaljevanje je bilo več ali manj šodrasto do približno 1400 metrov nad morjem, kjer se ruševje razteza po skoraj celi širini doline. Prehod je le nakaj metrov od njegovega skrajnega desnega roba, nekaj deset metrov od prehoda navzdol, pa ostro oko zagleda možica in potem še enega, ki kažeta skozi kratko ruševnato pregrado na ozko melišče.

Naj povem, da celo pot od lovske koče naprej razen zgoraj opisanih dveh možicev nisem videl nobenega znamenja, recimo nobene odrezane veje, ki bi dala slutiti prehod, nekaj metrov nižje od njiju sta na dveh drevesih sicer dve modri piki, ki kažeta pot iz doline po drugi varianti.

Po melišču, ki na trenutke skoraj izgine, pa se spet razširi sem šel navzdol dokler nisem na desni ugledal bele breze, kakšnih 20 m pod njo je solnica, zraven pa slabo vidna pot, ki pripelje desno od skalne glave, z druge strani katere vodi lovska pot. Sledil sem možicu in po živalskih sledeh po desni obšel skalo dokle me že v trdi temi majhen, a bleščeče bel možic ni usmeril na prečno potko in mimo odcepa za lovsko pot naprej do sedelca z razcepom za Lešnikov graben in solnico. Nižje doli se pot popolnoma izgubi, tudi jaz sem zataval po nekakšni ogromni travi, prepredeni z robidami in spotakljivimi luknjami v tleh, a sem nazadnje le našel iztočno jaso in cesto. Drugič bom pač na začetku poti malo manj pasel firbec.

Razmere so bile seveda kopne, času primerne in so se menjale ne glede na višino. Prvič mi je zdrsnilo že zjutraj na mostu čes Savo, enkrat ali dvakrat pa višje zgoraj, ko sem brezskrbno skakal iz skale na skalo, potem pa je bila kar naenkrat in kdo ve zakaj ena zaledenela.

Palčica, najlepša hvala! Ampak mislim, da “par excellence” pripada predvsem tistim, ki so pred kdo ve koliko leti ali morda stoletji te prehode našli, jih med seboj logično povezali in z velikim trudom nadelali in vzdrževali poti. Nam pa zapustili enkratno dediščino, ki pred našimi očmi nažalost počasi izginja.

Srečno na tvojih poteh!

S parkirišča ob kolesarski poti med Podkužami in Gozd Martuljkom na planino Smrajka, od tam čez severni greben Votlega Slemena do Skočnikov, naprej na Rutarski Vršič in po prečni poti do Ingota in nazaj na parkirišče.

Pri Lešnikovem grabnu sem se ob nekaj svežih drevesnih podrtijah v gozdnem kolovozu nekoliko orienacijsko zapletel, a sem po prečenju struge na drugi strani odkril sicer slabo vidno pot in kar nekaj možicev.

Na približno 1000 metrih se je pot razcepila, sledil sem prečki v levo, za desno se mi je zdelo, da gre nekam v prepad. Med nizkim grmičevjem se je sprva vzpenjala strumno navzgor, kar malo strma a nič posebnega, nato pa je zavila proti desni približno v smeri lovske koče. Kakih 200 m višje se mi je zazdelo, da rine preveč navzgor. Zato sem se blago spustil in pred obraščenim ruševjem vesel naletel na potko, ki me je skozi ruševje in čez suho strugo pripeljala do koče. No, skoraj do nje, ko bi že moral biti tam, je steza izginila, sam pa sem prav bukovo zijal naokrog, kje bi lahko bila koča. In je bila, kakih 15 metrov za mojim hrbtom.

Od koče proti planini Smrajka, ki je kakih 500m stran, vodita dve poti. Prva nekako v območju manjšega hrbta (Glava, 1199 m), ki se začne nad kočo in druga po poraščeni dolinici in naprej po strugi hudournika in nato desno ven iz njega. Sam sem hodil nekaj časa po prvi in mimo mladega bukovja nadaljeval po drugi. Pot se je občasno prikazala, nato spet izginila. O planini ni bilo ne duha, ne sluha, le v gozdu sem našel izkopano ilovnato jama z mlakužo, za katero sem domneval, da se je v njej nabirala voda za napajanje živine še iz časov planine.

Pot, ki v gozdu nad planino spet postane bolje vidna, je vodila v desno in preko kamnitega plazu in spet v gozd, ki se je počasi redčil. Malo naprej sem na koncu manjše jase naletel na solnico, sledilo je slabih dvesto metrov prečenja in že sem stal na severnem grebenu Votlega Slemena. Točno tam, kjer na drugi strani pot po žlebu navzdol vodi k lovski koči nad Skočniki, levo pa puščica in pika kažeta navzgor, na pot po grebenu na Votlo Sleme.

Svet tam je prečudovit, divji in osamljen. Tik ob sedelcu je majhna, kamnita vzpetinica, morda je kdaj bila celo lovski štant, vse naokrog pa zelenilo macesnov in podrastja. Pot po žlebu proti lovski koči ni bila zahtevna, le zaradi strmine je bilo treba malce popaziti. Pa v zgornjem delu žleba se sem ter tja malo zgubi.

Iz gozdnega roba nad grapo sem zagledal lovsko kočo. In seveda tudi hudo podrtijo, ki jo je že nekaj let nazaj povzročil veter. Do koče sem se spustil nekako po sredini podrtije, tam se mi je zdela še najlažje.

Na Rutarski Vršič se gre od tod zelo udobno. Začne se v gozdu pri ostankih klopce ob strugi, pot pa v primernem naklonu elegantno vijuga po gozdnatih strminah. Ni markirana pač pa označena z oranžnimi puščicami in pikami. Če me je v strminah nad Smrajko kar nekoliko skrbelo, da bom naletel na kakšen podor ali drevesno podrtijo, ki mi bo otežila ali celo preprečila nadaljevanje, sem bil tukaj kar brez skrbi. Pa se je kaj kmalu začelo. Kakšnih 10 minut od klopce sem srečal prvo, čez pot podrto drevo. Hop, čezenj. Nato čez par minut drugo, spet hop in malo praskanja po lubju, pa tretje... Pri tridesetem sem nehal šteti. Imajo pa ti nesrečneži zanimivo značilnost: njihova mogočna debla niso podrta na enem območju, ampak kakor kdaj, včasih na pet metrov, drugič na sto. Ravno pravšnja razporeditev, da ubije tempo hoje.

Na vrhu Vršiča me je, kot že nekoč, pričakalo drevesce v obliki strašila...

Sestopil sem po vzhodnem grebenu, vzporedno s potjo vzpona. Stezica je tam izredno lepa, prava lovska, in vodi po strmi, živozeleni travi in živahno razgibanem grebenčku z estetsko razporejenimi že od pamtiveka podrtimi macesni. Na izravnavi (Robičeva planina) komaj sledljiva zavije levo in navzdol v severna pobočja Vršiča. Desno preko planine je najbrž možen prehod na pot, po kateri sem se vzpel.

Po nekaj možicih je pot izginila, pa sem jo kmalu spet zadel, postala je lepo vidna. In tako je tudi prav, saj v nadaljevanju preči kar nekaj grap, pa tudi kakšno rušnato območje se najde in bi iskanje prehodov brez steze šlo precej bolj počasi, če bi sploh šlo.

Gori-doli po prehodih, grapah in ruševju so sicer lepi, a se kar malo vlečejo. Približno na sredini prečenja se v dolino spušča ozko melišče v smeri proti Glavi 1243m. Pod njo menda vodi pot po gozdu naravnost do Ingota. Poti, če sploh je, sicer ne poznam. Malo sem razmišljal, a sem se odločil, da raje nadaljujem prečenje proti Zgornjem Martuljkovem slapu, kjer se pot nad prepadno strmino v cikcakih spusti v dolino. Na kazen, ker nisem ubogal raziskovalne žilice, ni bilo treba dolgo čakati. Ravno v najhujši strmini se je ulilo kot iz škafa, v paniki sem v vrečko zavil telefon, da mi ga ne bi zmočilo, potem pa po vlažni, bolj malo uhojeni potki premočen do kože sila previdno sestopal, medtem ko je kakih dvesto metrov nižje slap grozeče bobnel z vso močjo, ki jo premore.

Pri Ingotu norca za črpanje vode še vedno delata z vso močjo. Do avta je bilo slabih šest kilometrov, zadnji del sem prehodil po stezici pod hribom na desnem bregu Save. To sem izbral, ker sem ocenil, da me bo pri povratku drevesna senca ščitila pred popoldanskim soncem. Pa ni bilo nič od tega, saj je od dreves nad mojo glavo po mrakobnem, deževnem popoldnevu le - kapljalo.

Štiri prehojene lovske stezice vodijo po enem najsamotnejših delov naših Julijcev. Nobena od njih ni tehnično izrazito zahtevna, če odštejemo plezanja po prevrnjenih drevesih . Je pa marsikje potrebno umiriti korak in stopati pazljivo. Stezica (ali stezice, ker jih je več) okoli nekdanje planine Smrajka pa je orientacijsko kar zahtevna. Ko pohajaš tam je vedno dobro vedeti, kje trenutno se nahajaš in kam si namenjen.

Kakšna slikca več na Modrini neba.

Ja, Ločanka, imaš prav. Potem pa, kot pravi oskrbnik na Vrtaški planini, iščejo waterfall tam okrog koče na planini. In ker ga tam ni jo mahnejo dol po najkrajši poti do Peričnika, ki gre pod Lengarjevim Komnom v Črlovec. O tem, da gre za samo po sebi zahtevnejšo lovsko pot, ki je prvih dvajset metrov celo pozajlana, nižje doli pa še kar izpostavljena, v aplikaciji ne piše.

Zaradi vse večjega števila ramp v naših gorah, sva s Profesorjem šla malo odkrivat. Iz (brezplačnega) parkirišča za pet avtomobilov v Podkužah pri mostu čez Savo Dolink sprva po makadamu, nato čez suho strugo in naprej po lovski potki nad Belim potokom do lovske koče nad slapovi Skočniki. Profesor, ki je še med vožnjo nekaj godrnjal glede zgodnje ure, se je vdal v usodo in na poti ni tečnaril. Potihoma se mi zdi, da mu je postalo celo všeč. Kakšno urico sva rabila do lovske koče, ki stoji na robu hude drevesne podrtije. Tudi na drobno hiško so padla velika drevesa, a je prav zanimivo, kako je poslopje iz brun udarce zdržalo, poškodovalo je le streho in to kar hudo.

Popotovanje čez kakih 150 m podrtih dreves je bilo razgibano in zahtevno, a je kar šlo. Na vrhu podrtije se svet spusti v grapo s skokom nižje doli. Prehod tam kaže rdeča pika na spodnjem delu ogromne skale, le kakih pet metrov nižje od skale je iz struge možno zlesti po bregu. Pa tudi še nižje doli in tudi na sotočju te grape s sosednjo. Ob skali najdeš pot, ki nato preči še sosednjo grapo. Stezica je že precej zdelana in zasuta, a jo oko kar nekako sledi. Kmalu pripelje pod imenitno previsno steno, kjer se obrne desno in nadaljuje navzgor po travnato zagruščenem žlebu. Precej strmo je, stezica se proti vrhu zgublja, a orientacija vseeno ni preveč težka. Greš pač po žlebu navzgor do konca, kjer se na drobcenem sedelcu levo vodoravno odcepi pot proti planini Smrajka. Zbledela rdeča pika in puščica pa kažeta naravnost navzgor po zatravljenem gozdnatem grebenu z redkimi skalami. Tudi ta je precej strm, poti skoraj ni, smer pa občasno kažejo rdeče pike na drevesih. Čez kakih 150 m višine pika na skali usmeri levo v strm in travnat žleb sredi macesnovega gozda.

Z optimizmom sva se odpravila po sledički, ki se je kmalu obrnila navzgor v travnato strmino. Od nekdaj nisem ljubitelj strmih trav, te pa so bile še v senci, zato mokre in niso prav zaupanja vredno držale stopov. Redki kamni, ki bi lahko služili kot oprijem, so bili le položeni v črno, mastno in seveda spolzko zemljino. Kot oprimki vsekakor niso držali nič. Profesor je nekaj sitnaril o toboganu, pa ga nisem imel za mar, saj sem imel sam s sabo dovolj opravka. Le takrat, ko je narava v že tako strme trave postavila še podrto drevo in je pred mano plezal čezenj, sem čisto mimogrede opazil, da so odtenki sivine na njegovi glavi nekoliko svetlejši kot takrat, ko sva zadnjič skakljala po lovskih stezah. Ampak to je bila v imenitnem živo zelenem okolju trave in macesnov najbrž samo optična prevara.

Tudi tega zagamanega žleba je bilo enkrat konec, nujna koncentracija je zahtevala svoje in precej zmahana sva prisopihala na ruševnat, celo na tem mestu nekoliko izpostavljen greben Krničnikov. Profesor je v svoj fotoaparat uplenil pravega kapitalnega gamsa, da so se meni, ki sem na rob prisopihal minuto kasneje kar sline cedile. Pa ni nič pomagalo, žival jo je že pobrisala preden sem jo videl v živo, najbrž jo je zmotilo moje glasno dihanje.

Z grebena se je videlo naprej proti Votlemu Slemenu, ki se ni zdel preveč daleč. Pa sva se zopet malo uštela. Pot vodi pretežno po levi strani grebena, kjer je gosto ruševje, porezano že precej časa nazaj. Vse skupaj je nekakšna stenica z naklonino recimo do 70 stopinj, po kateri poplezavaš skoraj izključno po vejah ruševja. In zdi se, kot da ni konca. Atomi energije so se kar cedili iz naju, ko sva po kakih dvesto višinskih metrih na le prišla na vršnji greben. Od tam je bilo še deset minut do Votlega Slemena z vpisno knjigo in majhnim zvončkom.

Ideja o vrnitvi po isti poti se nama je zdela težko izvedljiva, zato sva sestopila na Vrtaško planino. Prijazno je bilo malo poklepetati z oskrbnikom na Vrtaški, na dušek sem spil liter in pol vode na 2 litra tiste, ki sem jo popil med vzponom. Ostala bi še dlje, pa naju je nekoliko morila strma in ne najbolj prijetna pot v Mojstrano zato sva jo ucvrla dol. Kolikor so pač kolena dopuščala.

Ahh, da ne pozabim: še preden se je pot začela strmo spuščati, sva srečala fanta in punco. On je nosil majhen nahrbtniček, ona pa je imela oblekico s kratkimi rokavčki in še krajšim krilom, dolge noge in športne copate z modernimi, kratkimi nogavicami. Nahrbtnika najbrž ni rabila. Kakor koli že, še ena zanimiva značilnost našega visokogorja. Ali prosto po Mlakarju: Homo alpinus nudus.

Krasne slike, lepa pot!

Včeraj (petek, 12. aprila) od sotočja Mlince in Žaklja čez Kurjeke na Gubno, po markirani poti nazaj.

Ob Žaklju sem nadaljeval do odcepa za sotesko Kloma, nato pa naravnost naprej po gozdni poti, ki pripelje na sedlo Stanič. Od tam vodi ostro levo komaj zaznavna stezica, ki se sprva celo nekoliko spušča, nato pa strmo dvigne v peščeni grapi. A ne za dolgo, kmalu zavije levo v ruševje, nadaljuje čez drobljivo, peščeno prečko nad strmo grapo in konča na gozdnatem sedelcu Šija 2.

Od tu gre prijazna steza z lepimi pogledi in razgledi v glavnem kar strmo navzgor. Je lepo sledljiva, na škrbinici kakih sto višincev nad Šijo 2, ki bi sicer lahko bila kar zahtevna, je postavljen celo trden lesen mostiček. Pred leti je neurje podiralo drevesa. Še danes se vidi, da je bilo vloženega ogromno truda, da so očistili prehode padlih velikanov, mnogi so bili zelo debeli.

Od kote 1666 m dalje gre steza dobrega pol kilometra pretežno vodoravno. A že kmalu po začetku spet srečaš sitno drobljivo prečnica čez strmo grapo, malo pred koncem ravnega dela ji sledi še ena. Obžagani stezi sem iz radovednosti sledil do roba široke, razbite grape, kjer se izgubi. Grapo je potrebno prečiti in na drugi strani splezati preko roba, da dosežeš nadaljevanje prečne poti, ki gre v smeri Visokega Kurjeka. S pogledom sem tako na daleč poskušal oceniti, kje bi se to izvedlo. Nisem čisto prepričan a morda po levem (gornjem) od dveh žlebov. Pogled višje gori mi je sicer zasejal dvom v možnosti te variante.

Pot proti Gubnem se od prečne poti odcepi kakšnih 50 metrov pred grapo (droben možic). V maniri pravih karavanških strmin nato rine še kakih 150 višinskih metrov kolenogrizno navzgor do bližine vršnega grebena, kjer sem jo izgubil. Zlezel sem še kakih 50 metrov naprej, pa malo levo, a mi ni bilo nič jasno. Na severni strani je bilo med ruševjem še nekaj snega (zoprno), na desni se je odpirala prečnica čez širšo, krušljivo grapo, že četrto ta dan. Ni mi bila prav nič všeč. Spustil sem se nekaj metrov pod kraj, kjer sem videl zadnje obrezane veje. V manjšem pretepu z ruševjem sem zmagal in dosegel grapo na mestu, kjer je bila ožja in lažje prehodna, nato pa po njeni desni s pomočjo ruševja zlezel do roba (hvala, Velocy!). Tam sem med ruševjem našel čisto spodoben prehod do trav, ki so me po južni strani strmo vodile v smer grebena in naprej še nekaj metrov do markirane poti. Tudi naprej do vrha Gubna je bila pot v celoti kopna.

Bilo je jasno vreme, prekrasen dan, z nekoliko zamegljenim pogledom na Julijce na drugi strani ulice, zato slike gora tam čez danes niso v prvem planu. Eno pa bom vseeno prilepil. Samo toliko, da se vidi, da je v Kotu in Za Cmirom še vedno veliko snega.

Modrina neba

p.s.: samo nekaj postov nazaj je JanG opisal, kje gre prehod prečne poti čez grapo; po zgornji grapici.

Sobota, 6. aprila. Iz Kopišč po Martinj stezi, na Belsko Kopo in naprej po stezi do Dola. Sestop po Dolskem grabnu.

Razdejanje nad Kopišči po lanskih ujmah me je osupnilo. Traktorskega kolovoza nad zaselkom v dolžini nekaj sto metrov ni več, namesto njega je mestoma do dva metra globoka struga. Ostala Martinj steza je nepoškodovana. Pri s palicami podprti skali sva nadaljevala rahlo desno navzgor po udobnem žlebu in malo pod sedelcem naletela na prečno stezico, ki pelje proti Kopi. Z vrha Kope sva se vrnila po isti stezici in nadaljevala prečno proti Martinj stezi. Pobočje je tam precej strmo. Trave na prečni je bila v glavnem suha, a je na nekaj deset metrov dolgem odseku malo pred Martinj stezo vseeno potrebno stopati zelo previdno. Še posebej če greš v obratni smeri, ker se stezica nekaj malega spušča. V mokrem je tam zelo nevarno.

Ostanek poti brez posebnosti, v zgornjem delu Dolskega grabna je del poti spremenjen v strugo hudournika, a je shojeno po zemljatem terenu zraven. Tudi tam bi znalo biti zoprno v mokrem. Na splošno sva v vsej turi prečila kar kakšnih pet strug od voda, ki so divjale po strminah v lanskem letu.

Čemaža je v izobilju, klopov ni bilo.

Zanimivo se je obrnila tema. Sam običajno z vrha pošljem domačim sporočilo z geolokacijo in časovnim žigom. To storim tudi med vzponom na ključnih mestih za lociranje.

Je pa res, da sem davno nazaj na Zlatorogovih policah naletel na škatljo z vpisi in vizitkami. Kolikor se spominjam, je bila tam vizitka Dibona, pa vpis Joža Čopa. Iskreno povedano, tudi jaz sem tedaj počutil dobro v tisti imenitni druščini vpisov.

Relikvijo sem vrnil na njeno mesto in jo skrbno zaščitil s kamenjem.

V vednost in ravnanje: včerajšnje stanje

Včeraj od Žagane peči mimo lovske koče na Kalški turn in nazaj. Vreme kot nalašč, v Kamniški Bistrici nobenega avtomobila na parkiriščih. Začetek lovske stezice za Žagano pečjo je bil za razliko od poletnih dni, ko je skrit v podrastju, jasno viden in je prešerno vabil. Hudournik nekaj deset naprej je povzročil nekaj razdejanja, a nič pretresljivega. Skalnata prečka je bila brez posebnosti, ko steza zavije desno v strmo grapo, je bilo na poti nekaj zoprno razmočene zemlje, prekrite s prav tako mokrim listjem. Do vrnitve se je vse že posušilo.

Prve snežne krpe so se pričele deset minut nad lovsko kočo, zvezen sneg pa le malo naprej, pred dolinico pod Turnom. Tam so tudi izginile dan ali dva stare stopinje, ki sem jih opazil že nižje doli. Na moje veliko presenečenje sem kasneje, pri prehodu v dolinico zagledal smučine, ki so očitno pripadale lastniku stopinj. Pobočja pod Kalškim grebenom v kontekstu turnega smučanja današnjih dni niso prav na vrhu všečnih javnih objav. Najbrž tudi zato, ker dostop ni ravno med udobnejšimi, moj predhodnik je smuči nosil vsaj kakšni dve uri. Sledov smučanja v nasprotni smeri tudi nisem opazil, zato je domišljija dobila prosto pot. Kam za vraga jo je neznanec mahnil?

V dolinici sem zavil desno, stran od poti in smučin, na pol predelan južni sneg se je zoprno prediral. Sicer kratka strmina proti vrhu Turna je bila polna pasti v obliki zasutega ruševja. Deset metrov pred udobnim, kopastim vrhom se mi je udrlo do pasu. S težavo sem izvlekel noge iz objema prepletenih vej.

Na vrhu pa pogledi v pravo zimo. Tako domača Mokrica, Kompotela, Jermanov turn, Kalški greben in Kalška gora, vse je bilo zasneženo in kot na dosegu roke. Na drugem polu neba so se bleščali glavni imenitniki Kamniško Savinjskih Alp. Grintovec, Dolgi hrbet, Štruca, Skuta, Rinke, Turska gora, Kotliči, Brana... In malo bolj zadaj Planjava. Tam doli topla stena Kogla, Žmavčarji, pa Repov kot s Špicami... Vsi občasno sramežjivo bolj ali manj oviti v bele meglice, ki so muhasto tavale sem ter tja. Predstava me je osupnila in strmečemu jemala sleherno voljo in moč da bi mi pogled in razmišljanje lahko odtavala kam drugam... Ura je bila enajst. Na najvišji piramidi mi je pozornost vzbudila črna pika na mestu, kjer bi moral biti samo sneg. Čez minuto ali dve se je pika razdelila na dve pikici, pa spet združila v eno. Tik pod vrhom je meglica spustila zastor in ni bilo več videti ne pikic, ne piramide.

Sestop s Turna ni bil nič posebnega, z izjemo vršnje strmine, kjer je ob morebitnem vdoru med zasneženo ruševje grozila izguba ravnotežja in posledično padec naravnost na glavo. Zato je šlo bolj počasi. Lovska potka je v vršnjem delu eno samo veselje, nižje doli pa je potrebno biti malo bolj pazljiv. Še posebno ob koncu grape pred prečnico, kjer pot zavije ostro levo, naravnost pa zapeljivo vabi dokaj uhojena varianta, ki se najbrž nepredvidljivo konča v strmem gozdu ob Hlevu.

Malo bolj podrobno pa na Modrini neba.

Včeraj, 13.03.2024 po dolini Mlince na Lahov preval, mimo Dovške Rožce na Dovško Babo in nazaj.

Pomanjkanje gorskih doživetij zaradi mračnih in deževnih preteklih tednov je že resno grozilo, da se bo spreobrnilo v pravo abstinenčno krizo. Na Arso so se z napovedjo dveh lepih dni končno le usmilili vseh bednikov, ki smo v obupu iskali zadovoljstva kakor se je pač kdo znašel. Na žalost pa so meteorologi svojo prijazno napoved popestrili s tretjo ali četrto stopnjo plazovne nevarnosti višje gori v visokogorju. Takšna napoved ni od muh in jo je treba upoštevati.

Dolinica Mlince, ki se začne ob sotočju Žaklja in Mlince je prav prijetno osamljena. Pot je široka, čez slab kilometer sem zapustil Mlinco, ki priteče leve strani in nadaljeval po dolinici naravnost. Občasno kar po potoku ali tik ob njem. Čeprav voda kar konkretno žubori ni bilo prav težko. Smer so kazale številne rdeče packe na kamenju. Dobrih tristo metrov naprej me je podrt možic z več rdeče pobarvanimi kamni usmeril na lovsko pot. Stezička gre sprva strmo navzgor, potem se za silo umiri. Čeprav slabo uhojena je bila dokaj sledljiva, rdečih pik pa v gozdu ni bilo več. Pri edinem možicu kakšnih 150 višinskih metrov nad potokom je stezica počasi zavila proti desni. Nato pa strmih gozdnih pobočjih, ki bi v mokrem znala biti tudi spolzka, nad Lahov preval.

Od tam sem nadaljeval po še vedno kopni, markirani poti Čez Starko. Z višino so se pojavljale snežne krpe. Nič posebnega. A pri prehodu iz gozda, malo pod Dovško Rožco sem dobesedno prestopil v zimo. Gazi ni bilo, k sreči sneg ni bil preglobok in je kar šlo. Ven iz gozda, na soncu, je bil sneg bolj južen, nekakšen premalo predelan srenec, ki se je prediral komaj kaj več kot čez podplat. Spontanih plazišč ni bilo videti, na pristopnem grebenu je bilo snega malo, marsikje se je videla trava. Hoja je bila prijetna, skoraj idealna. Tik pod vrhom je malo zamrazilo. Da me zadnjih metrov hoje po grebenu ne bi zagrenilo srečanje s kakšno spihano in poledenelo ploskvijo, sem iz previdnosti nadel dereze. Pa niso bile nujno potrebne.

Razgledi na Julijce in Karavanke so bili veličastni. Nad 2000 metrov je bilo vse prav imenitno odeto v resnično belo snežno odejo, svežo kot da je res zima. Pihalo ni skoraj nič, le sonce se je počasi skrilo za oblake.

Tudi prav. In sem šel dol. Nekaj deset metrov nad Dovško Rožco sem pofirbcal malo po poti v smeri sedla Mlinca. Prava zima je bila tam, sem ter tja se mi je udrlo, zato sem se vrnil kar Čez Starko.

Na lovski stezici nad Lahovim prevalom mi ni prav nič dišalo prečenje po strmem gozdu, zato sem jo mahnil naravnost navzdol po skrajnem desnem robu grape v zatrepu dolinice. Enkrat sem tam že bil, bilo je pozimi. Tedaj pri vzponu in sestopu ni bilo resnih težav. Tokrat snega ni bilo, bile pa so strme trave z redkim drevjem, ki so se končale z nekakšnim previsom nad prav tako strmim, drobljivim žlebom. Izkušnja, ki mi je pozneje dala malo misliti. Zvečer sem na blogu "Steze in sledi" našel opis vzpona po tej grapi z zanimivo oznako, da je bil "nekoliko siten". Jaz bi za primer sestopa temu pridevku prilepil še klicaj. Mogoče bi bilo drugič bolje poskušati na levi strani grape, kjer je za tovariško pomoč na razpolago ruševje.

Po grapi je tekel potoček, a ni bil moteč. Do konca dolinice je bil še kakšen kilometer in pol. Prehod Žaklja ob sotočju z Mlinco ni bil težak. Pa tudi če bi v čevelj zajel vodo, nič hudega. Za mano je bil vendarle en lep dan!

In še malo začimbe: nekaj sto metrom nad Dovjem je čisto nov znak za popolno prepoved prometa (razen za lastnike parcel). Zapora velja do konca marca letos. Upam, da res!

Nekaj več je napisanega tukaj.

Danes iz Jermance do sedla in nazaj. Pot je bila brez posebnosti. Zvezen sneg se je začel kakšnih 50 metrov nad Kamrico. Bil je moker, a se ni prediral. Srečal sem nekaj pohodnikov. Eni so imeli ta velike dereze, drugi so bili brez njih, en pasji spremljevalec je bil pa bos. Meni se je zdelo, da bom najbolj nobel, če si iz zaloge zimske opreme v nahrbtniku za vsak primer nataknem derezice. Je bilo kar prav.

Pri zastavi na samem sedlu se lepo vidi, kako izgleda druga stran. 100% zimsko, čeprav snega ni ravno veliko. Je pa tam gori precej suh, a ne leden. Malo je pihalo, sonce, ki so ga imeli tisti bolj zgodnji najbrž v izobilju, so začeli prekrivati oblaki, zato se ob koči nisem prav dolgo mudil.

Pri sestopu sem zagledal trop kakih desetih gamsov, ki so prečili snežišče pod Brano. Vesel sem jih bil, že dolgo jih nisem videl toliko na kupu.

Listkov na parkiranih avtomobilih ni bilo, znak pa čvrsto stoji. V bližini znaka je nekaj hišic, ene izgledajo dokaj nove. Se mi je zdelo, da so prebivalci s svojih balkončkov nekam nejevoljno gledali avtomobile, ki so vozili mimo.